Dobrodošli v Trstu, dobrodošli v Narodnem domu, dobrodošli na letošnjem Diversity Festivalu.
Zbrali smo se v Narodnem domu, v prostoru, ki nosi v sebi za našo skupnost velik in globok simboličen pomen. Danes je ta prostor za nas simbol upanja, a vendar stavba nosi v sebi spomine na globoke rane, rane ki niso samo Slovencev v Trstu, ampak vseh Slovencev v Italiji. Pred 103 leti so namreč 13. julija fašisti v stavbi zanetili ogenj in dom požgali do uničenja, z uničitvijo kulturnega centra Slovencev v Trstu so jasno pokazali, da želijo uničiti slovenski narod, njegovo kulturo in jezik. Nasilja in poskusi izničenja slovenskega naroda so se v nadaljnih letih le še stopnjevali, k sreči pa lahko danes rečemo, da je to zgodovina. Zgodovina, ki si jo morda delimo še s kako drugo manjšinsko skupnostjo in ki je morda za nekatere skupnosti celo sedanjost.
V vseh teh letih se je slovenstvo razvijalo in kljub mračni zgodovini doseglo velike rezultate. Največji izmed dosežkov je bil verjetno prav Zaščitni zakon št. 38/2001. Brez sprejetja tega zakona, ki nas ščiti in potrjuje našo prisotnost, tako v sedanjosti kot v preteklosti, verjetno danes ne bi sedeli tu. Ena izmed točk zaščitnega zakona je bila prav vrnitev Narodnega doma v slovensko last; potem ko je bila stavba za celih 100 let iztrgana slovenski skupnosti, letos obeležujemo 3. obletnico vrnitve Narodnega doma v slovenske roke. Pred trema letoma sta si predsednika republike Italije Sergio Mattarella in, takratni predsednik republike Slovenije, Borut Pahor podala roko in ob tem jasno pokazala javnosti željo po prijateljskih odnosih in sobivanju dveh narodov, dveh skupnosti, dveh družin.
V tem duhu sožitja si tudi mi želimo graditi prihodnost, zato Narodni dom ne sme predstavljati samo spomin na trpljenje, temveč naj bo dom srce naše skupnosti, prostor v katerem se bodo razvijale ideje, sanje, priložnosti, in izpolnjevali cilji za bodočnost. Roke, noge in ostali organi pa naj bodo posamezniki, naj bodo to Slovenci ali drugi prijatelji, ki stremijo k boljšemu jutri. Naj bo to srce zazrto v prihodnost in ne v to kar že imamo.
Sama prihajam iz okolja, kjer sta bila Slovenski jezik in slovenska identiteta vedno preganjana, in nikoli zares sprejeta, ne s strani Italijanov in niti ne samih Slovencev, saj smo bili preveč oddaljeni od njihove realnosti. Benečija – Beneška Slovenija je bila za dolgo časa preprosto pozabljena, saj so za nas pravili, da tam ne živijo “pravi Slovenci”. Kljub tem očitkom se je slovenska beseda v našem prostoru ohranila, za to so zaslužni pogumni ljudje in družine, ki niso popustile kjub poniževanjem, vojnam, napadom, žebljem na cestah, ropanjem, vohunjenjem in zaporom.
Od vedno smo bili mi bolj oddaljeni od središča odločitev, ki jih je sprejemala slovenska manjšina. Po eni strani nam je bilo težko, lahko pa rečem, da nam je ta razdalja pomagala, da smo lahko delovali in razmišljali izven okvirov. Prav tistih okvirov, ki so jih določali drugje. Če bi sledili takim okvirjem, ki niso upoštevali naših potreb, v kraju, kjer slovenskih šol ni nikoli bilo, kjer je bil velik strah spregovoriti v javnosti v slovenskem jeziku, ker bi te orožniki poklicali na razgovor in vprašali, zakaj govorijo slovensko, kjer je politika načrtno in premišljeno določila, da ne bo investirala v ekonomski razvoj zato, da bi se naše vasi še naprej praznile, bi verjetno beneški slovenci ne preživeli.
Ko danes brezskrbno in vsi skupaj sedimo v tej dvorani, mi je pri srcu toplo, saj nam je uspelo združiti ljudi, ki na tak ali drugačen način stremimo k boljši bodočnosti svoje skupnosti. Izkoristila pa bi priložnost, da opozorim na samoumevnost, ki nas ob vsem tem spremlja. Danes nam je samoumevno, da se lahko zberemo tu, tako kot so se verjetno zbirali pred stotimi leti.
Zdaj, ko imamo zaščitni zakon, ki nas ščiti, danes, ko živimo v Evropski uniji in smo brez mej, danes se je ta samoumevnost spet vrnila v naših glavah. Samoumevnost, da se nam nič ne more zgoditi, saj živimo v boljših časih. Žal pa iz zgodovine vemo, da samoumevnost ni tako samoumevna in da se idila lahko hitro sesuje. Predvsem pa moramo paziti, da ne bomo za sesutje krivi v prvi vrsti sami.
Danes bi vsem želela ponoviti besede velikega sina Beneške zemlje, ki je tudi v zaporu branil Slovence, ne glede na njihov izvor in pripadnost, Izidorja Predan Dorica. V razmislek so nam lahko Predanove besede, v katerih se zrcalijo nevarnosti samoumevnosti in pomen sinergije.
Izidor Predan Doric je leta 1992 pravil takole: ”Mi smo bili do pred kratkim kot zavedni Slovenci složni, bili smo si edini. Komunisti, socialisti, duhovniki, vsi smo nastopali enotno, med nami in navzven, ker smo vedeli, da nas je malo in bo šlo samo v škodo našega naroda, če se bomo še med seboj delili, na škodo priznanja naših pravic. Zdaj pa je tako, da nekateri predstavniki v Trstu, Gorici in v Ljubljani tega ne razumejo ali ne morejo razumeti. Mislim, da se bodo ta nasprotovanja še podpihovala, namesto da bi nam pomagali, da bi enotno nastopali, da bi združili svoje moči. To bo velika škoda za naš narod, ne samo za Slovence v Benečiji, za celo slovensko manjšino v Italiji.”
Zakaj torej sinergija? In kaj sploh pomeni sinergija?
Če poiščemo besedo v slovarju, bomo lahko prebrali definicijo: sodelovanje, medsebojno dopolnjevanje. Prepričana sem, da lahko vsak posameznik, ne glede na svoja prepričanja in različne poglede, deluje v sinergiji z drugimi, če le obstaja volja in želja po tem. Verjetno pa sinergija nima le enega samega pomena, ampak jo lahko interpretiramo na več načinov. Z vami bi zato delila, kaj pomeni sinergija meni. Verjamem, da moramo za sinergično delovanje z drugimi izhajati najprej iz samega sebe. Sinergijo dojemam kot sinergija posameznika. Večkrat smo slišali stavek: “Če si v miru sam sabo, se bo to zrcalilo tudi na drugih in odnosi se bodo izboljšali.” Sama v to misel verjamem do zadnje pike.
Sinergija zame pomeni prav to. Imeti svoje sanje, svoje želje, svoj pogled na svet, a istočasno vedeti, da so v večini primerov pogledi drugih ljudi drugačni. Kdor živi v prepričanju, da so le njegove misli in pogledi pravilni, nosi v sebi tesnobo, negotovost in strah. Prvi korak k sprejemanju drugačnosti je ravno spoznavanje neznanega. Kdor to že počne, dobro ve, da odpiranje k drugemu ne pomeni izničevanje sebe in svojih prepričanj, temveč obogatitev. Obogatitev posameznika in tudi skupnosti. Samo če bomo odprti med seboj, bomo lahko gradili v duhu sinergije.
Seveda je za sinergično delovanje potrebno tudi vaditi. Včasih je potrebno zgrešiti, da se lahko izboljšamo in lahko se zgodi, da bomo dosegli le delček tega, kar smo si zastavili. A to nas ne sme odvrniti od namena, bodimo pogumni, ne bojmo se napak, saj brez njih ni napredka.
Kaj pa DM+? Zakaj smo izbrali ravno pojem sinergije? DM+ Društvo mladih Slovencev v Italiji je mlado društvo, v katerem delujemo samo mladi in prirejamo pobude za druge mlade. Za mlade, ki želijo pridobiti nova znanja, širiti svoja obzorja in rasti kot posamezniki. Za mlade, ki čeprav se ne poznajo, delijo podobne ideale, za mlade, ki jim ni vseeno zase in za svoje okolje. Od ustanovitve društva si želimo, da bi bil DM+ prostor srečevanja, spoznavanja in deljenja, za mlade iz Videmske, Goriške in Tržaške, a tudi širše izven naše skupnosti. DM+ želi biti varen prostor znotraj katerega tkati nova prijateljstva in sodelovanja. Trudimo se ponujati nove alternativne pristope, kakovostne in kvalitetne vsebine, ki vlivajo našim članom pogum in samozavest, da bi imeli moč sanjati in razmišljati izven kalupov. Sinergija ni samo tema Diversity Festivala, temveč tudi vodilo letošnjega delovanja. Iskanje pomena Sinergije med mladimi, kaj za njih pomeni ta pojem, kaj pomeni ta pojem za skupnost, kot je naša.
Iz srca sem hvaležna svojim odbornikom, delovnim skupinam in vsej zunanji pomoči. Zdi se mi, da se je ravno s tem festivalom udejanil živ primer sinergije, kjer smo s sodelovanjem, pogovorom, izmenjavo izkušenj in veliko mero vsestranskega zaupanja prišli do današnjega dne. Brez tega zaupanja, nas danes ne bi bilo tu.
Zato se še enkrat zahvaljujem vsem partnerjem, ki ste nam namenili čas, ki ste podprli našo idejo in ste nam stali ob strani z dragocenimi nasveti. Hvala, da ste ta projekt od vsega začetka čutili za svojega in nas sprejeli odprtih rok.
Hvala tudi vam udeležencem, ki ste sprejeli naše povabilo in pripotovali do tržaškega zaliva. Naše društvo je v pripravo seminarja vložilo veliko časa, dela, predvsem pa ljubezni, saj si želimo, da bi to bila ena od tistih izkušenj, ki ostanejo človeku v spominu.
Zaključila bom z besedami pogumne ženske, ki se je borila za beneške slovence, za slovence, za jezik in predvsem za beneške ženske. Upam, da bodo tudi vas besede Brune Dorbolò navdihnile in bile v spodbudo pri vašem delu in sanjah: “Slovenska beseda je priživela tako na dolgo samo preko ustnega izročila. Kadar so jo začeli uničevati, smo jo varovali pri ognjišču. Dolgo je bila zaprta in je postala bolj šibka, nekatere besede so šle gor po napi ognjišča in so se izgubile. Ko smo se zavedli, da je moč manjkala, smo si upali odpreti dvojezično šolo, de bo naš jezik dobil nove korenine. Vsi skupaj bomo delali, da naša majhna-velika slovenska družina bo še naprej rasla zdrava, močna in v miru na njeni zemlji.”
Katja Canalaz
Toplo dobrodošli v Evropi! Prav ste razumeli: ta sončna zemlja, to divje grmovje in ta robida, ta slan vetrič, ta objemajoči zaliv so do obisti evropski. Sploh pa ljudje z zgornjega Jadrana: tu hočeš nočeš jemo, dihamo, gradimo Evropo.
Samo pomislite: dobesedno stojimo na Jadranu! Z eno nogo na Balkanu, po reki Donavi do Črnega morja in Carigrada, ali po beneških mornarskih poteh mimo Istre in Dalmacije, do Korinta, Aten, Krete in Cipra. Z drugo nogo na italijanskem škornju: Benetke, Padova, Firence, Bologna, saj bo že res, da vse poti vodijo v Rim.
Za našim hrbtom celinska srednja Evropa: Dunaj, Budimpešta, Krakov. Ta prepihana obmejnost, ki vodi povsod in hkrati nikamor, ne-kraj, kjer vsi grejo mimo in le redkokdo se ustavi: naše križišče Šibuja! S tega mogočnega evropskega križišča je videti daleč vsenaokrog!
Vsaj trije sosedje v enem pogledu: Italija, Slovenija, Hrvaška. Tri ali štiri krajine: Panonska nižina, Alpe, Balkan, Sredozemlje. Tri kulturna otočja: slovansko, romansko in germansko. V ozadju vélika zgodovina.
Tako je, ko govoriš o pozabljenih skupnostih, tistih, ki se bolj ali manj uspešno upirajo taljenju v loncu globalizma – o etničnih, kulturnih in jezikovnih manjšinskih skupnostih. O njihovem podtalnem, morda celo nemogočem uporu nekje med partizantvom in misijonstvom.
Skupnosti, kulture in jeziki na celini, kjer je ogromna raznolikost stlačena v miniaturnost, vselej presegajo meje in se neizogibno stikajo, trkajo in križajo. Prav tu, kjer živijo etnične manjšine, na notranjih mejah Evrope, se dela vojna ali mir! Nekoč in danes.
Naj ponovim: manjšine so vzrok, povod ali pač izgovor za vojno ali mir!
Zdi se, da ta sla po prilagajanju zahteva, da je treba »majhne« prilagoditi, popraviti, normalizirati. To ni nepravično le do manjšin, temveč do Evrope same, rojene, da pomaga šibkejšim, različnim, nevelikim, da njim daje pravico, da ostanejo drugačni. Enakopravnost – ne enakost – je tisto, kar manjšine potrebujejo: pravico do drugačnosti!
Manjšinske skupnosti so naša evropska divja misel!
Evropo ponovno zagnati na podlagi njenih pozabljenih skupnosti in spregledanih vrednot: beseda nad pestjo, dialog nad nasiljem, kultura nad sovraštvom, treznost nad gorečnostjo, diplomacija nad vojsko, sodelovanje nad nadvlado.
Jernej Šček
